Lažne novice v zgodovini 1: Pred tiskom

Prvi primeri ohranjenih informacij

Ko so ljudje ugotovili, kako risati in pisati, so odklenili nov način komuniciranja v prostoru in času. Preprosto je prenesti svoje sporočilo nekomu, ki je v isti sobi – če govori isti jezik – govorjenje z nekom, ki je daleč stran, pa je brez mobilnega telefona povezano s svojimi izzivi.

Zapisovanje informacij z uporabo jezika je za vedno spremenilo način komuniciranja ljudi. To jim je omogočilo več načrtovanja vnaprej, sprejemanja dogovorov in zapisovanja spominov. S to novo tehnologijo pa je prišla tudi nova oblika moči. Moč ustvarjanja, nadzora in deljenja informacij.

Ta moč ni bila za vsakogar. Pomislite na stare Egipčane. Morda ste že slišali za Ramzesa, Tutankamona ali Kleopatro. Vsi ti ljudje so bili kralji in kraljice velike civilizacije, ki je trajala približno 3000 let. Starodavni_e voditelji_ce so upali_e, da bodo prepričali navadne ljudi, da sprejmejo njihovo vladavino, s tem ko so se predstavljali kot močni ljudje. Vendar o »normalnih ljudeh« v starem Egiptu ne vemo veliko. Moč ohranjanja spomina – zapisovanje stvari, naročanje umetnin ali gradnja grobnic, kot so piramide – je bila v rokah vladarjev_ic.

Starodavne lažne novice

Zgodovina lažnih novicah se začne, ko so ljudje izvedeli, da lahko manipulirajo z informacijami sebi v prid. Vsi to do neke mere počnemo že sami od sebe: nekaj, na kar nismo najbolj ponosni, povemo na način, da zveni malo bolje. Mogoče se naredimo junaka_injo v zgodbi, kjer v resnici nismo bili. Toda v kraljestvu cesarjev_ic in imperijev bi lahko spremenjena resnica spremenila tok zgodovine.

Zanimivo je, da so zapisi na glinenih ploščah ali zvitkih, ki opisujejo zgodbe starodavnih voditeljev, eden od peščice virov, ki jih imamo za razumevanje zgodovine. Noben drug vir, kot so arheološki artefakti ali geološki podatki, ne pove toliko podrobnosti kot besedilo. Zato zgodovinarji obdobje pred izumom pisave imenujejo »prazgodovina« – čas pred začetkom zapisane zgodovine.

Kako razširiti novice

Širjenje informacij pred tiskom ali internetom je bilo veliko večji izziv kot danes. Vladarji_ke v preteklosti so za širjenje novic uporabljali kup različnih metod. Čeprav so bile to uporabne izhodiščne točke za širjenje novic, pa so ljudje prejemali novice predvsem od ust do ust.

Glasniki

Starodavna Perzija je pri potovanju s konjem uporabljala mrežo postaj, ki so bile oddaljene en dan vožnje. Jezdeci, imenovani angaros, so prenašali sporočila od postaje do postaje, kar je omogočilo, da je sporočilo v 9 dneh prepotovalo 2699 kilometrov od Suse do Sard.

Trgovci in popotniki

Ljudje na poti so s seboj nosili več kot le blago in so bili v starih časih pomemben vir informacij.

Umetnost

Dandanes si lahko pogledate galerijo fotografij v vašem telefonu in podoživite nekaj dragocenih spominov. V preteklosti so voditelji_ce raje prosili_e za pomoč umetnike_ice, da so zabeležili_e njihove spomine – in jih med tem celo nekoliko izboljšali_e. Na primer: egipčanske stenske slike in gravure, ki pokrivajo teme, kot so vera, vojskovanje in delavci_ke.

Glasniki ali mestni klicatelji

Predstavljajte si nekoga, ki stoji na škatli na trgu in kriči. To je bila naloga glasnikov ali mestnih klicateljev, pogosto v imenu politične oblasti ali verskega vodstva. Glasniki v starem Rimu so bili znani po tem, da so oznanjali tiste dneve, ko je bila odprta tržnica.

Glinene plošče

V rimski republiki so bile novice zapisane tudi na glinene ploščice, imenovane Acta Diurna (ali »dnevna dejanja«), ki so jih postavili na forum (osrednji trg) v Rimu. Kasneje so te plošče shranili za evidenco.

Sporočila na kovancih

Ste se kdaj vprašali, zakaj je na kovancih obraz kralja ali kraljice? Odkar so kovance prvič uporabili v Anatoliji v 7. stoletju pred našim štetjem, so jih uporabljali kot način, da so ljudje vedeli, kateri vladar je glavni. Poleg tega so ljudje na oblasti kovali kovance za širjenje sporočil po svojem imperiju.

Tri afere z lažnimi novicami pred tiskom

1274 pr. n. št. — bitka pri Kadešu

Faraon Ramzes II., ki je živel v letih 1303–1213 pr. n. št., se ni ravno razumel s svojimi sosedi, Hetiti. Ramzes II. je veljal za enega najmogočnejših faraonov v starem Egiptu in kot odlični general. Bitka pri Kadešu, ki se je odvijala blizu sodobne meje med Libanonom in Sirijo, je bila zapisana kot zgodovinska zmaga Egipta nad njihovimi nasprotniki Hetitskega cesarstva. Ne samo, da so Egipčani zmagali, nekateri napisi celo pripovedujejo zgodbo o tem, da se je Ramzes v večino bojev odpravil tudi sam. Po bitki je Ramzes ukazal izdelavo dveh besedil o zmagi, ki ju je razširil daleč naokoli kot napise na zgradbah - vključno z reliefi za nepismene - in na papirusu.

Sodobni_e zgodovinarji_ke pa niso tako prepričani_e o zmagi Ramzesa II., ampak celo razpravljajo o tem, ali naj bitko označijo kot neodločeno ali poraz. Hetitskega ozemlja Egipčani po bitki niso zasedli in trajalo je 15 let, da sta imperija podpisala mirovno pogodbo, ki ni omenjala zmage nobene strani. V zasebnih pismih med hetitskim kraljem in Ramzesom II. je prvi spraševal, zakaj je Ramzes obravnaval bitko kot egipčansko zmago. Ramzes je odgovoril, da je bila bitka res težka za obe strani.

Arheološki dokazi prav tako dvomijo o podvigih Ramzesa II. na libijski strani egipčanskega imperija. Namesto da bi našli sledi vojne, dokazi kažejo, da so Egipčani pasli živino in pobirali pridelke globoko na libijskem ozemlju – nekaj, kar bi bilo med vojno zelo malo verjetno.

Relief v templju Ramzesa II., Abu Simbel: Ramzes II. ubije sovražnika, medtem ko potepta drugega v bitki pri Kadešu leta 1274 pr.

32–30 pr. n. št. – Oktavijan proti Marku Antoniju

Julijev Cezarjev posvojenec Oktavijan in Cezarjev nekdanji poveljnik Mark Antonij sta se sprla glede vprašanja, kdo bo Cezarjev pravi naslednik po njegovem umoru. Oktavijan je imel veliko moč na zahodu cesarstva, vključno z Rimom. Mark Antonij je bil najmočnejši igralec na vzhodu imperija.

Orožja niso uporabljali samo za bitko. Oktavijan je obtožil Marka Antonija, da ne spoštuje rimskih vrednot, pri čemer je opozoril na njegov razkošni življenjski slog v Egiptu in njegovo afero s Kleopatro, poleg tega pa še, da je pijanec. Senatu je predstavil tudi dokument - še vedno se razpravlja o tem, ali je bil dokument legitimen ali ne -, za katerega trdi, da je "oporoka Marka Antonija". V dokumentu je pisalo, da je Mark Antonij želel biti pokopan v mavzoleju egiptovskih faraonov v Aleksandriji v Egiptu namesto v Rimu. Svojim otrokom s Kleopatro naj bi tudi obljubil veliko ozemlja.

Oktavijan je upal, da bo ljudi prepričal, da Mark Antonij ni primeren naslednik velikega Cezarja. Za širjenje govoric je uporabil poezijo in slogane na kovancih. Prav njegov govor je prepričal senat, da je Marka Antonija razglasil za izdajalca in začel vojno proti Kleopatri in njemu.

Bitka pri Akciju je bila zadnja vojna rimske republike. Končala se je, ko je Oktavijan oblegal Marka Antonija in Kleopatro v Aleksandriji v Egiptu, kjer sta storila samomor. Oktavijan je postal prvi cesar Rimskega cesarstva in se preimenoval v Cezarja Avgusta.

1475 — Deček Simonino

Čeprav je bil takrat že izumljen mehanski tiskarski stroj, v tej zgodbi še ni igral vloge. Ko je v mestu Trento v današnji Italiji izginil dojenček po imenu Simonino, je duhovnik Bernardino da Feltre vedel, kdo je to storil: Judje!

Duhovnik je bil prepričan, da so otroka umorili, da bi pili njegovo kri med pasho (judovsko veliko nočjo), in je novico pridigal s svoje prižnice. Veliko Judov je bilo aretiranih in petnajst jih je bilo zažganih na grmadi zaradi domnevnega zločina. Vendar pa se je tukaj zalomilo; celotna zgodba je bila namreč neresnična!

Ko je papeštvo spoznalo, kaj se dogaja v Trentu, je poskušalo ustaviti grozodejstva nad Judi tako, da je v mesto poslalo predstavnika. Toda lokalne oblasti so se ukoreninile in si izmislile še bolj grozljive zgodbe, v katerih so Jude obtoževale vseh vrst hudobij. Dečka Simonina so celo razglasili za svetnika in mu pripisali sto čudežev.

Še danes obstajajo antisemiti, ki trdijo, da so Simonina ubili Judje.

Vse tri zgodbe pred tiskom imajo nekaj skupnega: vse vključujejo elemente lažnih novic. Med to vajo bodo učenci_ke analizirali_e zgodbe.

1. Razred razdelite v 6 ali 9 skupin
2. Tri primere razdelite med skupine. Prepričajte se, da je vsaki zgodbi dodeljeno enako število skupin.
3. Skupine odgovorijo na naslednja vprašanja o svojem primeru. Spodbujamo jih k dodatnim raziskavam
   1. Kdo je širil zgodbo?
   2. Kako so širili zgodbo?
   3. Kakšen cilj so želeli doseči s širjenjem te zgodbe?
   4. Kako uspešen je bil poskus uresničitve tega cilja?

Z razredom se pogovorite o odgovorih na vprašanja iz vaje.

• Zakaj so bili mogočni bolje usposobljeni ustvariti lažne novice kot navadni ljudje?
• Kakšne so bile razlike med tremi aferami z lažnimi novicami?
• Kakšne so bile podobnosti med tremi aferami z lažnimi novicami?
• Katera afera z lažnimi novicami je bila po vašem mnenju najuspešnejša in zakaj?
• Katera afera z lažnimi novicami je bila po vašem mnenju najmanj uspešna in zakaj?