Argumentacija: Napredna argumentacija

Po spoznavanju osnov argumentacije lahko učenci_ke še naprej razvijajo svoje veščine in ustvarijo še globlje in bolj premišljene argumente.

Splošni cilji

  • Učenci_ke izvejo več o konstrukciji bolj kompleksnih, podrobnih argumentov
  • Učenci_ke izboljšajo svoje sposobnosti argumentacije

Aktivnosti

Teorija (30 minut) - frontalno

Učitelj_ica učencem_kam razloži teoretične vidike napredne argumentacije.

Aim: učenci_ke razumejo razliko med osnovnim in bolj izpopolnjenim, naprednim argumentom. Razumejo korake, ki jih lahko naredijo za napredek svojih argumentov.

Vaja (60 minut) - skupinsko delo

Učenci_ke vadijo napredno argumentacijo.

Aim: učenci_ke izboljšajo svoje sposobnosti argumentiranja s praktično uporabo teorije iz predavanja.

Nasveti in priporočila

  • Učenci_ke, ki sodelujejo pri tej učni uri, bi morali_e poznati osnove argumentiranja in imeti nekaj izkušenj pri konstruiranju tehtnih argumentov.

Teorija (30 minut)

Učenje o napredni argumentaciji pomeni večjo pozornost pri pravilnem razvoju vsakega dela argumenta. Pri osnovni argumentaciji se pogosto zanašamo na intuicijo in poenostavljene razlage. Z napredno argumentacijo poskušamo opredeliti in le-to tudi boljše strukturirati.

Večina argumentov je sestavljena iz dveh glavnih korakov:

a) opis sveta — o tem govorita razlaga in primer v argumentu. Opis sveta v bistvu pojasnjuje, kakšen je svet in kako deluje: to pomeni opisovanje določenih procesov, entitet itd.

b) vpliva teh procesov. Če korak a) določa, kakšen svet je, ali bi lahko bil z neko izvedeno spremembo, ta korak pojasnjuje, zakaj je to dobro ali slabo.

Napredna razlaga: mehanizacija

Opisovanje sveta pomeni prepoznavanje različnih stvari in njihovega medsebojnega delovanja. V splošnem lahko opis enačite z mehanizacijo. Pomislite na mehanizem, morda na motor ali računalnik – različni deli z različnimi lastnostmi vplivajo drug na drugega. Opisati, kako stroj deluje, pomeni razbrati njegove notranje procese. Morda bi si torej mislili, da takšen pristop deluje le v tehnologiji, vendar se je izkazalo, da si lahko pomagamo tako, da s svetom ravnamo na podoben način. Uporaba analogije mehanizma je uporabna tudi, ko gre za naključne naravne in družbene pojave, saj nas prisili, da pogledamo na videz neločljivo povezano lastnost in jo razdelimo na dele in interakcije.

Tudi osnovni argument lahko spada v kategorijo mehanizacije, na primer:

Psi puščajo dlako,

psi radi počivajo na sedežnih garniturah in na njih odvržejo veliko dlake,

dlako je težko odstraniti iz sedežnih garnitur;

zato bo nov pes v gospodinjstvu od nas zahteval veliko dodatnega čiščenja.

Ta preprost argument opisuje proces, ki je tako rudimentaren in očiten, da ne zahteva veliko več. Večina argumentov, zlasti tistih pomembnih, pa se nanaša na zapletena vprašanja, zaradi česar so bolj kontroverzna in sporna – da psi povečajo potrebo po čiščenju, je splošno sprejeta resnica. Po drugi strani pa zapletenih argumentov morda ne bodo vsi sprejeli ali jim bodo verjeli; lahko so sporni, kar pomeni, prvič, da bi jih morali narediti čim bolj niansirane že na začetku, in drugič, da bi jih morali izboljšati, ko prejmemo povratne informacije in kritike.

Kompleksne argumente je mogoče izboljšati z dvema pristopoma, ki ju lahko imenujemo navpična in vodoravna širitev.

Razširitev argumenta vodoravno dejansko pomeni, da iščete različne razloge, zakaj je nekaj (tj. teza, ki jo nameravate dokazati) resnično – različni mehanizmi, ki podpirajo veljavnost vaše teze. Želite več kot en razlog, saj to preprosto poveča verjetnost, da bo vaša teza sprejeta kot resnična. Nadalje, ko napredujemo pri ustvarjanju argumentov, ne želimo upoštevati le našega argumenta, ampak tudi morebitno zavrnitev naših trditev. Zaradi vodoravnega širjenja je naše argumente težje ovreči – če nekdo ovrže en mehanizem, imate še vedno druge mehanizme, ki podpirajo vašo tezo. Oglejmo si primer v zvezi s programi parkiraj in se pelji, kot je tisti, ki je na voljo v Talinu v Estoniji:

Teza: Programi »parkiraj in se pelji”, kjer so parkirišča zgrajena na obrobju mesta in povezana z javnim prevozom, so neučinkovita rešitev za prometne zastoje, ker:

a) dejansko spodbujajo uporabo avtomobilov;

b) preusmerjajo denar iz obsežnih naložb v sisteme javnega prevoza;

c) v najboljšem primeru pomagajo premožnemu mestnemu prebivalstvu.

Vsaka od teh treh podtočk je svoj individualni razlog ali mehanizem (tj. razčlenjen opis sveta), ki neodvisno pokaže, zakaj je argument resničen. Pomembna točka razmisleka je, da se ti razlogi pogosto zdijo neodvisni drug od drugega; tako so bolj uporabni, ker naredijo argument bolj odporen. Zakaj ta neodvisnost ne pomeni, da bi preprosto raje naredili različne argumente? No, tehnično bi jih lahko, toda bistvo argumenta je njegova teza, to je tisto, kar poskušamo dokazati (iz katerega koli razloga) – če bi neodvisne razloge pretvorili v različne argumente, bi v bistvu ustvarili tri različne argumente, ki dokazujejo isto stvar na različne načine. Na logični ravni s tem ni nič narobe, le običajno je manj učinkovito.

Navpična širitev pa pomeni razčlenitev vsakega posameznega mehanizma ali razloga. To pomeni, da razširite svojo logično verigo in dodate nekaj vmesnih korakov, ki pojasnjujejo vaše razmišljanje. Ta razširitev bi morala vaš splošni argument narediti bolj prepričljivega, tako da bi podrobneje predstavila razloge za vaše trditve. Če je prej imela vaša logična veriga naslednjo obliko :

A in B, torej C in končno D.

Bi jo zdaj razširili in rekli:

Zaradi I in II lahko domnevamo A.

B izhaja iz III.

Dejstvo, da sta A in B resnična, nas vodi k sklepu C, ki vodi do IV in V.

Iz tega sklepamo D.

Se sliši kot nerazumljivo blebetanje? Razmislimo o tem z našim primerom programa parkiraj in se pelji. Tukaj je naša začetna trditev:

S programi parkiraj in se pelji je uporaba avtomobilov cenejša (A) in udobnejša (B), kar daje več ljudem spodbudo za vožnjo z avtomobili (C), s čimer se povečajo prometni zastoji (D).

Zdaj pa razširimo to navpično:

Programi parkiraj in se pelji pocenijo uporabo avtomobilov (A), ker je parkiranje v parkirni hiši na obrobju ceneje kot parkiranje v središču mesta (I) in ker je vozovnica za javni prevoz cenejša od porabe goriva v središču mesta, kjer je več majhnih cest, kjer moramo voziti počasi (II).

Programi parkiraj in se pelji poskrbijo tudi za udobnejšo vožnjo (B), saj je varno parkirno mesto lažje najti pri objektu parkiraj in se pelji kot v središču mesta (III).

Ker je cenejši in udobnejši, daje več ljudem spodbudo za uporabo avtomobilov (C), kar posledično pomeni, da bo več ljudi, ki zdaj uporabljajo druge oblike prometa, prešlo na avtomobile (IV) in da se bo več ljudi lahko preselilo iz mesta (V).

Posledično se bo povečalo število avtomobilov na cesti, kar bo povzročilo več prometnih zastojev (D).

Napredna argumentacija: učinki

Naši argumenti morajo biti ustrezni in pomembni. Z drugimi besedami, vplivati bi morali na temo, o kateri razpravljamo. Dokazovanje vpliva argumenta pomeni:

a) določitev kriterija in

b) vpogled, kako naš argument ustreza temu kriteriju.

Zakaj kriterij? Če hočemo trditi, da je nekaj dobro ali slabo, moramo najprej ugotoviti kaj imamo za dobro ali slabo. Dobro ali slabo za koga? Kdaj? Kje? V kakšnem kontekstu? Tukaj nastopijo merila. Ko oblikujete argumente, morate razmisliti, zaradi katerega cilja ali namena je vaš argument pomemben.

Nadaljujmo z našim argumentom o tem, da programi parkiraj in se pelji povečujejo prometne zastoje. Po katerih merilih bi lahko bil ta argument pomemben? Imamo več verjetnih možnosti:

a) avtomobili sami po sebi so slabi, saj je vožnja povsod stresna in dolgočasna ter znižuje kakovost življenja, zato manjša uporaba avtomobila določa, ali je nekaj dobro ali slabo;

b) vpliv prometa na okolje: ali politika škodi ali pomaga okolju;

c) neučinkovita poraba javnih sredstev je načelno neupravičena, saj javna sredstva prihajajo od davkoplačevalcev, ki pogosto nimajo veliko besede pri tem, kako jih bodo porabili. To je mogoče upravičiti le, če gre za spodbujanje javnega dobrega. Ali je torej nekaj učinkovita ali neučinkovita politika?

To so samo trije od potencialno neštetih različnih načinov, kako lahko vzpostavimo nekatera merila, s katerimi določimo pomembnost našega argumenta. Ko izbiramo, na katera merila se osredotočamo, je pomembno upoštevati kontekst, v katerem argumentiramo.

Predstavljajmo si dva posebna konteksta, v katerih lahko uporabimo ta argument:

a) pogovor na temo učinkovitosti kohezijskih skladov EU oz.

b) razprava o podnebnih spremembah.

Vidimo lahko, da obe področji zahtevata različna merila in prednostne naloge. Če razpravljamo o učinkoviti uporabi sredstev EU, potem je pomembno upoštevati, kaj je učinkovita uporaba sredstev in ne avtomobili sami po sebi. Če govorimo o podnebnih spremembah, je bolj pomemben vpliv na okolje.

Pri postavljanju kriterijev ni absolutno pravilnih ali napačnih odgovorov. Pomembno pa je, da se zavedamo, v kakšnem kontekstu argumentiramo in kakšne kriterije zanj izberemo.

Ko veste, kakšna so vaša merila, morate povezati svoj argument z merili: pokazati morate, zakaj mehanizem, ki ga pokažete na začetku svojega argumenta, vodi do izpolnitve (ali pa tudi ne) tega kriterija. To dosežete tako, da zagotovite, da se razlaga vašega mehanizma konča pri merilnih pogojih. To lahko ponazorimo s primerom:

Dejstvo, da parkiraj in se pelji povečuje prometne zastoje, je pomembno, saj je njegov primarni namen pravzaprav ravno nasprotno, njihovo zmanjšanje. Poleg tega programe parkiraj in se pelji pogosto financira EU; lahko torej sklepamo, da predstavljajo očitno neučinkovito porabo denarja EU.

Postavljanje meril pomeni razlago, ali je nek izid zaželen ali ne – zagotoviti morate, da vaši mehanizmi dejansko pokažejo, zakaj pride do tega izida. To se v praksi sliši dovolj preprosto, vendar se tega večinoma aktivno ne zavedamo – če izrecno vemo, katera merila izpolnjujemo in zakaj so ta merila pomembna, lahko svoje argumente naredimo veliko močnejše.

Vaja (60 minut)

Izberite temo, ki jo boste obravnavali (pri tem vam seveda lahko pomagajo tudi učenci_ke). Motionbase je brezplačen vir debatnih trditev, ki jih lahko uporabite za ta namen.

To vajo bi morali izvesti tako, da učencem_kam preprosto daste več tem in jim daste nekaj časa za ustvarjanje argumentov. To so koraki, ki naj bi jih naredili:

  • Uvod (5 minut)

Učence_ke razvrstite v majhne skupine in med skupine razdelite trditve. Izberete lahko katero koli trditev, lahko pa uporabite kar koli od tega:

Prepovedali bi 24-urne novice.

Doktrino poštenosti bi vsilili vsem medijem, ki pritegnejo veliko občinstvo.

Ne podpiramo družbenih medijev pri enostranskem odstranjevanju platforme politikom_čarkam.

Podpiramo medije, ki prikazujejo eksplicitne vsebine vojnih območij.

Kot posamezniki_ce bi opustili_e družbena omrežja.

  • Priprava (20 minut)

Skupine delajo na argumentu o svoji temi. Lahko svobodno izberejo svojo stran. Izmisliti si morajo argument, poiskati čim več različnih mehanizmov, da to dokažejo, in ugotoviti, katera merila izpolnjuje — in zakaj.

  • Predstavitev (35 minut)

Vsaka skupina naj predstavi svoj argument. To lahko naredi samo en_a učenec_ka ali pa si skupina razdeli breme, tako da en_a učenec_ka na primer predstavi del z razlago, drugi_a del s primerom in tretji_a del z vplivom. Ali pa, da na primer predstavijo vertikalni razvoj posameznega neodvisnega razloga, ki podpira njihov argument - to je lahko odvisno od vas, pa tudi od učencev_nk in njihove individualne ureditve. Po vsakem argumentu naj komentarje podajo drugi učenci_ke. Nekatera vodilna vprašanja, s katerimi jim lahko pomagate, so:

  • Kakšni so različni mehanizmi v tem argumentu? Ali so neodvisni drug od drugega?
  • Ali so mehanizmi dobro razviti? Ali se spomnite kakršnih koli načinov, kako jih narediti bolj podrobne?
  • Katera merila izpolnjuje ta argument? Ali je pomembnost teh meril očitna ali potrebuje dodatno razlago?
  • Ali argument dejansko izpolnjuje merila?